6 korektur, ki jih mora poznati vsak grafični oblikovalec

Pred kratkim me je študent vprašal o tem, kdaj mora dizajner predvideti korekture. A obstaja kakšen pravilnik? In smo debatirali o variantah... kakšno korekturo bi predlagal, če delaš za splet? Kaj pa če oblikuješ knjigo, ... Oblikuješ ali tudi postavljaš? In tu je malo razmišljanja: Oblikovalec si mora sam postavljati mejnike, ki jih dogovori z naročnikom. Glavna misel naj bo pomembnost elementa, ki ga vlaga. Če pripravljaš knjigo in je tipografija eden pomemnih zahtev naročnika pač ne postaviš cele knjige in prineseš v potrditev. Sprememba tipografije lahko spremeni količino teksta skozi knjigo in zato lahko popravljaš zadevo v nedogled. Najprej se torej dogovoriš za tipografijo in pripraviš tipičen prelom, potem greš postavljat. Sicer pa je v nadaljevanju nekaj točk o korekturah: KOREKTURE

Celoten proces korekture pa je podrejen končnemu rezultatu in v največji meri tudi - denarju.

Korekture so si v postopku nastajanja tiskovine ali druge realizacije izredno pomembne. Nekatere so vštete v ceni postavljanja, druge pa definirane posebej in jih stranka zahteva posebej. Vse je jasno podrejeno končnemu rezultatu in v največji meri tudi denarju. Primer korekture prospekta prinešenega kot oblikovna predloga: Prejeti materiali: foto, DIA (mogoče se sliši arhaično, ampak marsikaj se še skenira), tiskovina, print z oblikovanim tekstom, lektorirani tekst, tiskarjeva predloga za montažo. 1. korektura postavitve - čb - Teksti včasih ne zasedejo točno toliko prostora, kot je predvidel oblikovalec, zato je potrebno ali tekste - ali dizajn - spremeniti. To korekturo lahko opravimo na monitorju skupaj z operaterjem, dostikrat pa je potrebno tudi nekaj zaupanja v postavljalske veščine in prepustiti določene spremembe postavljalcu. Istočasno se korigirajo izrezi in velikosti slik, pač v možnostih, ki jih je predvidel oblikovalec (povečave slik niso možne, če so slike skenirane premajhne) PDF korekture - na željo naročnika pripravimo pdf datoteko in jo pošljemo po e-pošti. To je hitra in zanesljiva korektura vsebine in postavitve, uporabnik pa si jo lahko natisne kar sam, če želi. 2. korektura oblikovanja in postavitve - barvni print, po potrebi PROOF print. Proof printi so printi iz tiskalnikov laser, ink-jet ali drugih tehnologij, in so posebej umerjeni (kalibrirani) ter simulirajo tisk. Praviloma je to ink-jet s posebnimi programi za kalibracijo barv, zadnje čase pa se dostikrat, vsaj za komercialne tiskovine zadovoljimo s kalibriranim printom iz digitalnega tiskarskega stroja. V stroki za zahtevne tiskovine to ne bo dovolj. Poskusni odtisi so pripravljeni, da simulirajo več tipov papirja, tako da izbiramo simulacijo, ki je najboljši približek izbranemu papirju. Mat, brezlesni, sijaj premazni papir so najbolj običajne kalibracije. Za zelo zahtevne barvne korekture je potrebno narediti posebne simulacije na konkretne tipe papirja. Po potrditvi te korekture se pripravijo filmi - ali montaža direktno na tiskarske plošče.

Ko naredimo datoteko za tisk v današnjem času izdelamo kar pdf. Paziti moramo, da so slike uporabljene z dovolj visoko resolucijo (vsaj 210 do 300 za 170 linijski raster na premazne papirje). pdf za tisk mora imeti vklopljene dodatke za porezavo (bleed, cca 2-3mm), vklopljeni morajo biti tudi križi za porezavo (marks). Profil naj bo po dogovoru s tiskarjem, praviloma pa ne uporabljamo eksotične profile, če ne vemo, komu bomo datoteko poslali. Najbolje je standardni Adobe CMYK, ki profilov ne spreminja. Bolj izkušeni uporabljajo dodatne Pantone (Spot barve).

Preverjanje v prvi fazi naredimo že z "preflight" funkcijo, ki nam pove, ali imamo urejene povezave (linke) s slikami v originalnem dokumentu, prekrivanja barv, male črke (premajhne), slike s premajhno resolucijo, itd. 3. filmi - pregled - vizualni pregled vsebine. Filmi se tudi merijo, vendar to počnejo reprostudiji zaradi zagotavljanja kontinuitete vrednosti rastra in zatemnitve črnine filma. V današnjih časih se ta korektura ne uporablja več, saj je večina tiskarn že prešla na tisk z računalniško narejenih plošč. (CTP - computer-to-plate) Le-to pa je odgovornost tiskarne, večinoma se preskoči do 5 točke - korektura forme. 4. Probni odtisi (BEST printi) so najpogostejši način preverjanja barvne ustreznosti slik in oblikovanih elementov za tiskovino. Pravilno narejeni odtisi simulirajo tako papir, ki ga uporabljamo, kot tudi barvni nanos, vključno s tipom glajenja papirja - premazni, brezlesni, umetniški itd. Za vsak papir moramo imeti izdelan svoj ICC profil, ki simulira tisk na offset. Vsak stroj ima teoretično pripravljeno lastno kalibracijo. Ob upoštevanju standardov se proofi kalibrirajo po svoje, hkrati pa po istih standardih tudi tiskarski stroji. Eden takih standardov je FOGRA. Za korekturo filmov so obstajali: 3M, ali Cromalin ali drug postopek za kontrolo filmov. Šele tukaj smo lahko preverili določena neskladja (moare), napačno izbrano gostoto rastra (liniatura), prekrivanja (overprint), dodatke (trapping). Vsekakor je to edina prava korektura filma. Prav tako je v današnjih časih ta korektura opuščena, tu je bolj zaradi razlage dejstva, da nekateri repro studiji še vedno ne pripravijo plošče na pravi način. Izdelava filmov je v zamiranju, pretežno se uporablja za izdelavo klišejev, sitotisk predlog, pa tudi za offset za kakšne enostavne tiskovine. 5. Korektura montaže. ČB ali barvni print, že pripravljene montaže. Pokaže nam, kako si sledijo strani na montirani tiskarski formi - korektura impozicije - to je print, ki je narejen iz po pravilu iz zmontirane datoteke PS ali pdf, oz. v našem primeru, ki je še bolj zanesljiv iz na RIP-u procesiranih in montiranih datotek. Oblikovalec načeloma teh korektur ne potrebuje, so pa zelo pomembne za tiskarja 6. Ozalidi - FORMPROOF - digitalni tisk - zmontirane pole s pravilnim zaporedjem pol, strani, načina vezave itd. Digitalni tisk je ponavadi narejen na ink-jet tiskalnike in na nek poceni, brezlesni papir.

Potrebujemo samo pregled napak pri uporabi fontov (ali imamo čšž na odtisu), vrstni red strani, ali so prisotni pravi logotipi, slike, vidi se tudi kakšna napaka pri prekrivanju. Detajlov ne moremo videti, razen, če je printano s kombinacijo barvnega proofa in na višje resolucije.

Ozalidi so bili v preteklosti narejeni na osnovi filmov in foto-kemičnega postopka, ki je temeljil na amoniaku in je zadeva krepko zelo neprijetno vonjala. Danes se poslužujemo samo form-printov, največkrat bo tiskar oblikovalcu ponudil ta print v primeru tiska revij, knjig in podobnega. Še posebej, kadar je več strani in večja pola v pripravi.

Kdo zahteva korekture, kdo jih plača?

Vodja projekta, je ponavadi tiskti, ki vodi posel, razen, če se dogovorite drugače. V vsakem primeru naj se oblikovalec zaščiti pred odgovarjanjem predvsem za tisto, na kar nima vpliva. Bili so primeri, ko je dobil oblikovalec reklamacijo na račun vsebine - lektoriranja teksta. Tekst je prejel, v vsebino se ni spuščal, saj ta to ni bil najet,na koncu je pa vseeno odgovarjal. Če bi dal podpisati korekturo pred tiskom,